In kaj pokaže komparativna analiza gesel iz spodnje slike? Tako moški ko ženske obupano iščemo nasvete, kako nas bo nas bivši “signifikantni drugi” imel rad; po drugi strani pa nimamo jajc, da bi obstoječega dotičnega oz. dotično pustili, in tudi za to iščemo pomoč. Seveda se prava ženska narava razkriva v geslih (romantika, poroka…),tudi moška gesla ne presenečajo, izgleda pa, da se  moški čedalje bolj obremenjujejo  z novim trendom, ki prihaja iz Holivuda.

K&F

http://english.aljazeera.net/programmes/faultlines/2009/06/200962675254610845.html

F.

Bolj žalostno dejstvo kot neupravičena uporaba koncepta je orwellianska distopija, v kateri živimo. Big Brother ni “shitty” reality show, temveč naš vsakdan. Se kadarkoli zamislimo nad številom in vseprisotnostjo kamer? Predpostavimo, da kamere na bankomatih, v notranjosti trgovin, bankah, pred parlamentom in (ameriških) ambasadah služijo nekemu smislu. Levji delež “mehaničnih očes” našega okolja pa je raztrosen vsepovsod. Svetišča kapitalizma (BTC, Citypark, etc.) jih posedujejo tako na hodnikih kot na parkiriščih, ponekod celo na straniščih. Vsak bolj prestižen gospodarski objekt jih ima razporejene okrog sebe. Tudi v blokih in privatnih hišah se njihova uporaba širi, kakor tudi na vseh modernejših trolah. Kdaj ste na drogovih semaforjev ali uličnih svetilk prvič opazili napis “Video nadzorovano območje”? Ste se počutili varneje? Zaradi postopne rasti števila kamer v zadnjih 20 letih nas povečevanje ni zmotilo oziroma ga nismo opazili. Jih dandanes sploh še zaznamo ali so postale že stalnica/družbeno dejstvo? Že dalj časa se za kratkočasje igram najnovejšo urbano igrico “štej kamere in povem ti, kako varen si”. Število, katerega sem dobil med Bavarskim dvorom in Namo, me je razžalostilo -  vidnih kamer je nekaj več kot 30.

Nedvomno je uporaba CCTV-ja (Closed circuit television/kamere, čez katere se pritožujem) na določenih mestih  smotrna. Vendar je težko potegniti ločnico med družbeno koristno/javno dobro uporabo in vdorom v privatnost nas vseh. Britanija poseduje 1% svetovne populacije in 20% cctv kamer na svetu. Leta 1999 jih je imela 500.000, v naslednjih 10tih letih so se namnožile za 8x, kar pomeni 4.2 milijona CCTV kamer v letu 2009. Britansko kraljestvo je stopilo prvo na pot razvoja moderne države in načinov, s čimer prednjači tudi sofisticiranost družbene kontrole. Ne želim razpravljati o britanski problematiki tukaj. Kogarkoli zanima več, lahko v Googlu vtipka “cctv britain” – zadetkov je nešteto, od pritožb glede vdora v privatnost, zlorabe v obliki etnične preference opazovanja, dviga stopnje kriminala kljub cctvju in primerov, kjer so posnetki brutalnosti policijskih-prašičev izginili. Glede na slovenski zapozneli štart implementacije zahodnih načinov družbene kontrole, našo majhnost in splošno nesposobnost oblastniških elit, vsaj za bližnjo prihodnost ne vidim kakršnegakoli vzdiga avtokratne države.

Po drugi strani, pa lahko dolgoročno dopuščanje CCTVjevskega razvrata pripelje do katastrofalnih posledic. Ne govorim samo o povečevanju števila “očes”, temveč o napredku tehnologije – z izpopolnjevanjem je ponekod že možna avtomatična prepoznava obrazov (in ne, s šminko in nalepljenimi brki se ne izognemo). Država že poseduje slike vseh svojih državljanov, le korak stran je uporaba prepoznave za natančno določanje našega gibanja in delovanja. K temu prištejmo še vpogled v uporabo bančnih kartic, poimenske Urbane, natančni zapisi IP naslovov na internetu, možnost prisluškovanja klicem etc. – Obžalovali bomo dan, ko se bomo ponovno zbudili v absolutni državi – z razliko, da tokrat upor ne bo več možen.

Kakšna je splošna mentaliteta družbe, če mora oblast za svojo samoohranitev na vse pretege razširjati in dopolnjevati načine kontrole. Obenem državljani niso nikoli izrekli dovoljenja za vpeljevanje kamer, vse skupaj se je zgodilo pod pretvezo večje varnosti, ki se na papirju vidi dobra, vendar skriva v sebi neslutene posledice. Poleg tega naj vsak izmed nas uporabi malo zdravega razuma in se vpraša, če je to pravilen način razrešitev problemov. Čemu ne preusmerimo sredstev namenjenih kontroli, raje v ustvarjanje pogojev, kjer bo potrebno manj represije za ohranjanje varnosti in socialnega miru. Imate občutek, da gremo v smeri bolj enakopravne in mirne družbe? Če ja, vso srečo v prihodnje; v primeru nikalnega odgovora na zastavljeno vprašanje pa je skrajni čas za vstajo. Ne govorim o razbijanju cctv očes, barikadah in krvi. Za začetek bo dovolj, če se državljani zavemo grožnje naši svobodi ter oblastniško elito končno prisilimo k spremembam in delovanju za skupno dobro.

F.

Formula je enostavna – snemali bomo to, kar želijo gledati bedaki; skozi čas, pa se bo ravno zaradi količine apokaliptičnih tematik, število odjemalcev/potrošnikov/bedakov povečalo. Klasični primerek začaranega kroga. Nekdo, ki želi določeno stvar prodajati, bo izbral nekaj že obstoječega (stare prerokbe) in stvar hypal v mainstream, zapakirano seveda v priročne injekcije hollywood-heroina (podoba/CGI, muzika, A katergorija igralcev).

Ne me razumeti narobe. Rad imam apokalitptične filme, vendar le, če se ne poskušajo vzeti preveč resno (različne štorije z alieni) ali pa kritično obdelujejo problematike modernega sveta. “2012″ je banaliziranje ekološke katastrofe v katero drvimo; meteorski armageddoni so vredni posmehovanja – posedujemo cca. 50000 jedrskih konic na svetu, vendar nismo sposobni upepeliti enega kamenčka iz vesolja? Seveda, nuke moramo dostaviti do prokletega meteorja, lol. Leži krivda na nesposobnih scenaristih, ki nam prodajajo poceni zgodbe, ali publiki, naučeni logike suck&swallow?

Obenem večina apokaliptičnih filmov ne povzroča le verjetja v letnice, temveč vzgaja tudi neizogibnost dogodka. Ko gre svet k hudiču, se je najbolje sprijazniti z dejstvi, vzeti malo droge/zmoliti zadnjo molitev in uživati v poslednjih momentih. Pri “Knowing” se še posebej kaže, da je specifično izdelan za ameriško javnost (90% čezlužnikov verjame v boga + docilnost – 8 let niso uspeli vreči Busha ven iz Bele Hiše), kjer se (spoiler alert!!) vse skupaj konča z fking alieni, ki imajo angelska krila, scena z vesoljsko ladjo je podobna sliki iz biblije, in 2 otroka (seveda punčka in fantek) odpeljejo drugam, za nov začetek, kjer nekaj minut po pristanku v idilični pokrajini najdeta drevo. Seveda sta medtem že pozabila, da je preostalo človeštno do tedaj crknilo. How dumb can the plot get, be4 we have enuf?

Skrajni čas je, da začnemo bojkotirati mainstream zahodne filmske in televizijske kulture, saj vzgaja neizogibnost poti, v katero svet drvi in sprijaznenost z statusom quo, kar pomeni ohranjanje načinov in delovanj, ki so nas pripeljale do točke, v kateri se nahajamo trenutno. Ali radi gledamo akcijo na naših televizijah? Valda, vendar čemu gledati zaigran shit – poglejmo za spremembo malo BBC, Al Jazeero, ali  news-site na internetu. Real life umiranje in katastrofe vsak dan, zastonj, brez večmiljonskih budgetov. Isto kot filmi, le da se po ogledu lahko zavedamo shita, v kateremu se nahajamo in prenehamo živeti v “zahodni” pravljici.

F.

Kakorkoli – skesano priznam, da na vsakodnevni ravni prebiram trače. In čedalje pogosteje se na teh trač straneh pojavlja ime Justin Bieber. Da bi razširila svoje znanje o selebritijih, sem njegovo ime vtipkala v Jutjub in si za poslušanje izbrala najvišje pozicionirano pesem¹. Video ima na skorajda 51 milijon ogledov, dan pred zapisom, ko sem si stvar ogledovala, pa jih je imel še 49 milijon.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Mlada medijska senzacija, zaradi katere v nezavest pada mnogo n dekličev, šteje 16 let. Prihaja iz Kanade in je pravi mali wunderkind (sam se je naučil igrati klavir, bobne, kitaro in trobento).

Njegove videote “odlikuje” vse, kar “odlikuje” spote starejših, uveljavljenih performerjev (R&B performerjev predvsem):

• product placement;
• pojavljanje “badijev” (v obeh spotih, ki sem si jih ogledala, je imel gostujočega frenda: Usherja in Ludacrisa);
• prelepo fatalko (čeprav v tem spotu ne šteje več kot 16 let);
• fino fešto ob bazenu;
• performer je prikazan kot največji “Jack”;
• in še bi lahko naštevali.

Pa se zaradi tega še nisem želela razburjati – roko na srce najbrž zgornji elementi predstavljajo konvencijo na področju snemanja spotov – ko sem pa podrobneje prisluhnila besedilu, me je pa zmrazilo.

Ne le, da bi lahko to besedilo prepeval kdorkoli od starejših kolegov, besedilo otrokom kaže, da je pri njihovih ljubezenskih težavah rešitev zgolj ta, da se oboževani osebi nekaj kupi.

While I’m losin you
I’ll buy you anything
I’ll buy you any ring
Cause I’m in pieces
Baby fix me

Nova ljubezenska socializacija kaže, da se danes težave rešuje preko kupovanja stvari, s postavljanjem, da imaš kul prijatelje,.. blabla..  Pa saj štekam, da smo tudi mi, ko smo bili mlajši, poslušali sranje (oh, dobri stari Caught in the act), ampak materializma nam pa res niso tako odkrito prodajali.

1. da vam olajšam delo, sem poiskala tudi link

Na žalost se stremenja izjalovijo in propaganda zdravega življenja se izkaže za nateg, ki v resnici je. Travniki, marjetice in domače živali nekako nimajo smisla za generacije echo-boomer-jev, kjer vsak drugi posameznik (50%) poseduje vsaj eno alergijo. V ZDA se je število primerkov običajnega senenega nahoda od 1985 do 1995 zvišalo za 31%, alergija na arašide se je med 1997 in 2002 podvojila, astma pa se je iz 35primerov/1000ljudi v letu 1982 povzdignila na 56/1000 v letu 1994. Še bolj smešno dejstvo je, da z višjim socialnim standardom narašča tudi število alergij. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je najvišji porast alergij zaznati v najbolj razvitih državah, vendar smo po slovenski samostojnosti dogmatično začeli upeljevati izdelke, načine in vrednote zahodnega sveta, s čimer se je naš bodoči razvoj usmeril v isto pot. Alergije so, razen v redkih smrtnih primerih, le nadloga, ki jo je možno nadzorovati z zdravili. Kazalci prepojenosti našega okolja z “nezdravimi” snovmi se kažejo tudi drugje. V zadnjih desetletjih je strmo narasla količina rakavih obolenj. Vsakdo izmed nas ima nekoga, ki se je bavil z dotično težavo, zmeraj več pa nas bo poznalo osebo, ki je zaradi raka na koncu muk umrla. Povečana umrljivost se ne kaže samo pri rojenih osebkih, temveč tudi pri tabuizirani temi, o kateri je družbeno nesprejemljivo, da se omenja, bognedaj odkrito razglablja. V zadnjih 40 letih je število spontanih splavov (govorimo o nenamernih splavih, kjer telo zavrne plod, ne abortusu katoliško-indoktriniranih najstnikov) naraslo za več kot 50% (glede na problemaičnost tematike, le s težavo dobimo natančne rezultate). Obenem, bi brez prenatalne analize in posledične terminacijo defektnih fetusov, na cestah kmalu videvali legije hendicapiranih ljudi.

Nesmiselno se je zanašati na oblast, ter ji slepo zaupati skrb za okolje v kateremu živimo. Skrajni čas je, da vsak izmed nas “popizdi” glede okoliščin v katerih živi. Problemi se ne morejo razrešiti brez zavedanja, ki pa se ne more dogoditi čez noč, kot tudi ne s tabuiziranjem tem. Odkrito se moramo pogovarjati o težavah in izražati nestrinjanje. Napišimo si na majice cancer-survivor ali allergic to shit, bojkotirajmo izdelke z ducatom E-jev, posušimo naše fetuse spontanih splavov, ter jih ponosno nosimo namesto rabbit-foot-ov in ogrlic. Z očitnim in vsakodnevnim izpostavljanjem tegob, nestrinjanja in odkritega nasprotovanja bo vsak posameznik opazil, da obstaja konsenz, ki si želi boljšega življenja v boljšem okolju.

F.

“I’m mad as hell, and I’m not taking this anymore” Network (1976)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

ne vem, če zadevo zrecitiram 100x a bo kej zalegl…

S.

Če  si vzamete nekaj časa in berete vrteče se napise znotraj LPPjevih busov, boste deležni najnovejših spoznanj iz moderne fizike. Tako lahko npr. izveste, da se morate čvrsto držati, kajti avtobus lahko nahitro ustavi (wow, nego…), in da obstaja prav posebna tehnika izstopanja iz avtobusa (ne vem kako sem do sedaj zmogel brez nje). Samo malo nam še manjka pa nas bodo v ameriškem stilu opozarjali, da majhni delci na avtobusu pač niso užitni.

Verjetno bi bilo najbolje, da kar uvedemo izpite za vožnjo z avtobusom. Po opravljenem izpitu bi tako dobili zlato LPP značko za stanje na avtobusu in srebrno za sedenje. Sledeč te logiki bi se odprle tudi nove možnosti za državno blagajno. Tako bi lahko policisti znotraj avtobusa izvajali alkoteste in zaračunavali za hojo po avtobusu pod vplivom alkohola. In da bi na svoj račun lahko prišel tudi naš dragi »najboljši« župan, bi lahko le ta uvedel posebej rezervirana stojišča za mestne uradnike. Ko bi nato mestni redarji pri kontroli avtobusa ugotovili, da si napačno umeščen v prostoru, bi ti napisali listek za stanje na napačnem mestu, če pa bi še kaj protestiral, bi ti na noge vrgli še lisice. Pa upam, da komu nisem dal idej.

P.S.: Odkar postajajo mestni redarji vedno bolj podobni paravojaški organizaciji z omejenimi represivnimi pooblastili, ali mislite, da jim podeljujejo tudi medalje? Npr. za courage under ticketing.

S.

Predlagam, da kliknete na povezavo do omenjene publikacije in da se na hitro (res na hitro, obljubim) sprehodimo čez nekaj strani in malce pokomentiramo zapisano. Pa že sedaj vas opozarjam – to je samo moje mnenje. Ki pa so ga velikokrat že označili za nerealno, skregano z resničnostjo in vsemi zakoni narave in družbe.

No, pa začnimo. Poglejmo naslov: Brainwashed seven ways how to reinvent yourself. Ko sem to prebrala, sem rekla VAU. Kaj mi bodo skladišča knjig o izboljšanju samopodobe, če pa imam brošurico THE Setha Godina, zapisano na 14 straneh, ki obsega le 7 korakov. Še enkrat VAU. Čeprav – a nismo že malce siti vseh teh nebuloz o tem, kako se lahko spremenimo v boljše ljudi; instant napitkov, da bomo lepši, pametnejši in bolj ljubljeni in bolj zaželjeni? Se ne bi končno naučili sprejemati to, kar smo? Ok, dost Oprah shita. Gremo dalje.

“Years ago, when you were about four years old, the system set out to persuade you of something that isn’t true.”

No, ko sem pa tole prebrala prvič, sem si rekla, da zna Seth povedati kaj pametnega. Da zadeva obeta. In potem sem nadaljevala z branjem in razočarano ugotovila, da je dejansko pred mano še ena literatura za povprečnega patološkega narcisa. Namreč:

“The mission: to teach you that you’re average; That compliant work is the best way to a reliable living; That creating average stuff for average people, again and again, is a safe and easy way to get what you want.”

Uvod avtor nadaljuje z besedami, da nas je sistem prepričal, da se lahko denar služi le v službi in da je svoboda nam nekaj nedosegljivega. V resnici pa imamo sodeč po njegovem mnenju danes več moči, več svobode in več priložnosti kot kadarkoli prej – uporabiti moramo le čas in svoj intelekt, da se lotimo implementacije ponovnega izumljanja samega sebe, kateremu bo sledilo še mnogo več (na tem mestu že sedaj povem, da bom v enem izmed naslednjih zapisov prebirala znamenito The Secret, ki dejansko lahko pomenila nadaljevanje Sethovih 7 korakov).

Celoten proces “avtoresetacija” (stran 6) obsega: (1) povezovanje, (2) radodarnost, (3) umetnost, (4) priznavanje kuščarja (-> my favourite), (5) “ship” (ne znam prevedit v slovenščino, žal); (6) padec in (7) učenje. Ko posameznik “predela” vse teh lekcije, naj bi postal nov človek – SIGNIFIKANTEN ČLOVEK.

Pa je temu res tako? Lahko 7 instantnih korakov res spremeni nekaj, kar se je v posamezniku kumuliralo precej (zavoženih) let? Smo ljudje postali res tako patetični, obupani in absurdni, da kupujemo in dejansko beremo takšno sranje, katerega ideje poskušamo implementirati, da bomo postali signifikantni?

Hja, na žalost res kupujemo tako sranje. Pa beremo ga tudi. Pa smo zato kaj bo pomembni, bolj signifikantni? Pa dejte no mir. Ostajamo “the same decaying organic matter as everyone else, and we are all part of the same compost pile”.

K.

Sneg naj pada,
pol naj se pa zruši vlada,
sneg naj pada,
Slovenija je nora, a je še mlada.
(2x)
Jeije…

Ne vprašaj, kaj sem volil,
ne vprašaj, če sm spet zgrešil.
Razočaran sem, a ne priznam,
alternative ne poznam.
ooo ooo ooo

Sneg naj pada,
pol naj se pa zruši vlada,
sneg naj pada,
Slovenija je nora, a je še mlada.
(2x)
Jeije…

Od Ljubljane do Bohinja,
od Maribora do Veleja,
od Lendave do Portoroža,
od Metlike pa do Kranja,
od Sežane vse do Ptuja,
od Gorice pa do Celja,
od Idrije do Novga Mesta,
Škofja Loka do Strunjana.

Sneg naj pada,
pol naj se pa zruši vlada,
sneg naj pada,
Slovenija je nora, a je še mlada.
(2x)

Jeije…

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

S.

kmetijsko zemljišče muzeju brat,

Jelinčič večni Padalec.

S.



Avstrijci, ki skrivajo svoje stvari po kleteh,

ali Slovenci, ki jih skrivamo po garažah?

S.

S.

Pojav hiperintelektualnega portala moskisvet.com je indikator nečesa mnogo večjega, kot se na prvi pogled zdi. Reklamo zanj ste lahko opazili na katerem od slovenskih TV programov, kjer jo intenzivno vrtijo. To ni nič čudnega, saj za tem skropucalom stojijo dobri ljudje, ki so nam že pripeljali najbolj pop usmerjeno slovensko internetno stran- 24ur.com (in spotoma uničili vsako šanso, da boste tam videli kakšen vsaj od daleč kakovostno narejen news prispevek). In ravno to je zaskrbljujoče.

Za projektom stoji  Pro Plus- the notorious crowd pleaser, ki se ukvarjajo samo s tistim, kar hoče masa. Kajti v masi po njihovem leži denar. Zaradi tega razloga jih lahko takorekoč smatramo za nekakšne posredovalce javnega mnenja (škilastega, bosega in čoravega toda javnega mnenja nonetheless). Ker so komercialno usmerjeni, delajo stvari, ki naj bi ugajale »malemu«, povprečnemu človeku. V luči povedanega, kaj lahko sklepamo iz pojavnosti fenomena moskisvet.com? Da se povprečni slovenski moški počuti ogroženega. Da potrebuje svoj otok, azil, pribežališče, varno hišo, če hočete. Kajti samo tu se lahko počuti resnično moški v svojem lastnem svetu- svetu zase, svetu ločenemu od zunanje realnosti. To je način razmišljanja, ki nam ga ta portal nakazuje, a je izgleda le ubesedil mnenja, ki krožijo med ljudmi.

Toda kakšen je ta zunanji svet? Glede na to, da ne govorimo o skupnem svetu, moški svet pa je svet zase, je logičen sklep tega razmišljanja, da je svet postal ženski svet. In v mnogih pogledih bi rekel, da je temu res tako. Poglejmo. Kot RKC smo tudi moški danes konstantno v defenzivni poziciji. Za moškega je postalo politično nekorektno, da sploh odpre usta. Kajti avtomatično smo diskvalificirani kot šovinisti, mizogini, okupatorji, zatiralci in fašisti. Moški danes ne smemo biti več niti kritični do žensk. To je postala ekskluzivna ženska pravica (je pa res, da je to logika, na katero moški sami prisegamo- po domače, sami smo si krivi). Da nadaljujem. Živimo v svetu, kjer je direktna agresija, ki je predvsem domena nas moških, skrajno močno sankcionirana, ženska specialnost- pasivna agresija (po mojem mnenju evolucijska prilagoditev na manko mišične mase) pa ima praktično široko odprta vrata, če ne zaradi drugega, ker jo je težje dokazati. In potem imamo bedarijo imenovano ženske kvote, ki rušijo vsako načelo meritokracije.

Na splošno se nas poskuša na vsak način na silo izenačiti. Toda nismo si enaki!! Tekom evolucija se je očitno za najbolj uspešno med ljudmi pokazala delitev na dva spola. Ne enega, dva! Vsak je imel svojo specializacijo, svoje dobre in slabe stvari. Danes pa se ustvarja novega človeka- unisex potrošniškega bedaka (tukaj ne bom začel s kritiko kapitalizma- pustimo za drugič). Ta manever je enako nevaren kot so bili poskusi kreacije idealnega komunističnega bitja, konstrukcija Übermenscha ali brezspolnih katoliških podložnikov. Evolucija je super, vendar postopna, skratka ne-revolucionarna kolikor se le da.

A situacija je danes takšna, da z njo ni zadovoljna ali se ne strinja niti marsikatera ženska. Poznam vedno več žensk, ki se praktično družijo ekskluzivno z moškimi. Za ostale ženske pravijo, da so preveč kapriciozne. Iz istega razloga so rezultati neke britanske raziskave pokazali, da ima mnogo žensk raje moškega za šefa, ker naj bi ti bolj objektivno ocenjevali njihovo delo. Podobna stvar je na področju žensk v politiki, kajti tu je največji problem, da same ženske nočejo voliti žensk (to dejstvo ni zraslo na mojem zelniku, ampak je povzeto po dr. ženski iz FDVja, ki se s to tematiko ukvarja). In ko na koncu pridemo do vprašanja ali so ženske zaradi vseh nastalih emancipacijskih sprememb bolj srečne- ne dobimo enoznačnega odgovora.

Kaj potem vse to pomeni? Po mojem mnenju nas je začela po glavi tepsti evolucija. Naredili smo racionalen – razumski  preskok v neko smer, sedaj pa naši tisočletni nagoni in emocije, ki so nam tako dobro služili vrsto let, delujejo proti nam. Z drugimi besedami- smo v konfliktu z lastnimi nagoni in emocijami (ne, da se jih ne da spremeniti, a to traja ogromno časa).

Današnjo situacijo je odlično strnil nek moj prijatelj, ko je rekel, da imajo danes ženske kurac v glavi (ne v direktnem spolnem smislu). Ženske se tako vedno bolj maskulinizirajo in moški se vedno bolj feminizirajo. BTW- pravkar sem ugotovil dodaten primer zapostavljanja moških in še enkrat ponavljam, da to niso nedolžne stvari. Maskulinizirajo v mojem Word autocorrectu sploh ne obstaja, feminizirajo pa je legitimna-nepodčrtana beseda in izgleda da tudi pot prihodnosti. Če seveda moški ne bomo začeli ukrepati proti temu (in če nas ne bodo pred tem pesticidi pokopal).

Že zdavnaj sem izrazil mnenje, da je sedaj prišel čas za moško emancipacijo od pretiranih ženskih vzorcev delovanja- emancipacijo moških od nam evolucijsko tujih elementov. Pa da si spet lomimo zobe kot ljudje. Vem, da bi bilo politično korektno, da bi namesto ljudje napisal moški, a tega zanalašč ne bom naredil. Evo, pa imate prvi upor- mali tleči zametek kontrafeminizacije.

S.

24 ur kasneje: po napornem tednu se vrnem v rodne kraje in ob kozarcu rdečega začnem debato z mamo. Ni minilo 5 min pogovora, ko mi je v glavi začne igrati muzika iz Psiho-ta (scena pod tušem); nisem mogel verjeti, kaj slišim: ”dragi sin, kaj ti resno misliš, da so ženske danes še tako prestrašene, kot so včasih bile?” Za sekundo je obmolknila, se nagnila nad mizo in polna elana nadaljevala (tisti kozarec vina ji je dal še dodatno voljo ): ”danes vsaka punca lahko poskrbi zase in ji ni treba prenašati moškega, ki je ne ceni.” Sledil je premor…počutil sem se kot v grozljivki…wtf se dogaja??? Preden sem lahko povezal misli v glavi, je sledil zaključek:”ko se ženska izobrazi, se zave enormnega potenciala, ki je v njej; lahko se mirne duše odpravi odkrivat življenje, brez, da bi jo nekdo pri tem oviral.”

Še enkrat mi je v glavilo šinilo ”WTF”!!! Kaj so moški res v zadnjem času ženskam toliko zagrenili življenje, da je šlo vse v k…. Kam so vse romantične duše izginile? Moram omeniti, da sta oba komentarja prišla od žensk, ki jih nadvse spoštujem. Obe sta dušici in niti približno ne ustrezata oderuško/histeričnim/infarkt povzročujočim predstavnicam ”nežnejšega spola”.

To me je pripeljalo do pisanja kolumne, katero berete. Odkrivanje mitov in skrivnosti, ki nam zagrenijo/polepšajo simbiozo med vtičnico in vtikačem. Za obdobje izdajanja te ”kolumne” sem bom prelevil v kombinacijo Alfreda Kinseya, Sigmunda Freuda, Sherlocka Holmesa in Franceta Prešerna (malo slovenskega pijanskega trpljenja ne sme manjkati). Med pisanjem se bom počutil kot njihov sin. Predstavljate si, da bi pred xy let vzeli njihove spermiče, jih pomešali v erlenmajerici, vsadili v vulvo superbabici (seveda, ko je bila še mlada) in ven dobili mene…

p.s. : Za vse tiste, ki ne veste kdo je superbabica…izvolite link : Super granny

Iskali bomo zmagovalca oz. spol, ki je zaslužen za ta ”problemček” v katerem se danes družba nahaja. V vsaki izdaji bom na objektiven način pridobival podatke in potem, kot moški, na subjektiven način odločal o rezultatu.

J.

Doktor: Žal imate hudo obliko monoteizma.

P: Monoteizma?! Pa ja ne! Kaj je to?

D: Pri tej bolezni, če jo ne zdravimo, pride do progresivne poškodbe nekaterih racionalnih centrov razmišljanja. Predvsem centrov za pogled na spolnost, politiko in domobrance. Poleg tega se praviloma razvije tudi zelo izrazita želja podrejanja gospodarjem.

P: Ježeš. Je to spet nek nov hudič, kot prašičja gripa?

D: Ne, ne monoteizem poznamo že zelo dolgo časa. Par tisoč let minimalno. Je pa res, da je v zadnjih stoletjih prišlo do globalne epidemije.

P: In kje sm staknil tega vraga?

D: Po navadi se monoteizma nalezemo od bližnjih.

P: Ha, sm vedu, da se je žena spet okrog kurbala!

D: No, no gospod pomirite se, tako enostavno pa to ni.

P: In kolko časa bom sedaj to preboleval?

D: Žal gospod, po navadi je monoteizem dosmrten…

P: Kaj!! Pa saj obstajajo kakšne tablete…?!

D: Na žalost zdravila še ne poznamo. V zelo poskusni fazi razvoja je zdravilo Ateizem^® , a ta še par let ne bo na tržišču.

P: Ne, to ne more biti res! Kaj, potem mi preostane samo še to, da molim!?

D: Joj, da ja ne bi!! To bo stvari samo še poslabšalo!

P: Potem je konec z mano!!

D: Le brez panike. Poglejte z današnjim znanjem lahko ljudem z monoteizmom omogočimo že dokaj normalno življenje. V redkih primerih monoteizem mine tudi sam od sebe, a na to se ni za zanašati.  Največ kar lahko naredite za svoje zdravje sedaj je, da krepite svojo kritično distanco. Če boste krepili kritično distanco, boste zelo upočasnili napredovanje monoteizma. Največ kritične distance se nahaja v knjigah, dokumentarcih ter drugem znanstvenem gradivu. Tudi v pogovorih z neokuženimi jo je nekaj.

P: Kaj pa otroci, žena?

D: Brez skrbi, imamo teste, preverili bomo tudi njih, bolje pa je, da pred tem ne hodijo na volitve. Veste tudi to je res, da imajo dandanes nekateri že prirojeno zelo močno naravno odpornost na monoteizem in računamo, da bo v prihodnosti takšnih še več.

P: Torej še obstaja upanje?

D: Da, seveda in tudi prepričan sem, da nam bo dobri Bog kmalu pokazal pot do zdravila.

S.

Raus se bo znova začel v Novih Jaršah in končal na najbližji točki hrvaške meje. Za čefurje bo seveda poskrbljeno, ne škodi pa, če kakšnega vseeno prinesete s seboj.

Kot vedno se nam obeta bogat spremljevalni program! Naše plemenito vodstvo nam bo predstavilo svoji novi knjigi Od nabojnika do vojaka- metki za talibane in Razširjamo obzorja- meje za talibane (oziroma kako so naše nacionalne meje dlje kot si naši neuki sosedje to predstavljajo). Sledilo bo predavanje častnega gosta- v pivski družbi vsem zbadajoče poznanega Prvega Albanca v državi. Naslov JJ-jevega motivacijskega predavanja bo Kraja dela mojstra. Za zaključek pa nam bo naša sekcija slovenskih židovskih supremacistov predstavila svoj program: Izkušnje iz Gaze ali kako poviti Strojanove. Če nam bo na koncu ostalo še kaj časa, bomo s hrvaškimi kolegi odigrali tudi kakšno rundo Zemljo krast.

Se vidimo na rausu, do takrat pa ne pozabite:” Ostanite varni, ostanite nevarni!”

P.S.: oblecite se dobro in toplo.

S.

S.

To je še posebej veljalo za ženski samostan Durum na Gorenjskem. Ne ve se točno, kaj je bilo tako posebnega na tem kraju, a zapisi kažejo, da naj so se redovnice še tako trudile, so se med njimi začele kazati razpoke v njihovi veri. Očitno jim je dolgotrajna omejenost na majhen prostor in potlačitev njihovih naravnih nagonov počasi začela prihajati do živega. In to bolj kot se za nune spodobi. Bile so živčne, nervozne, frustrirane. Ko so se pričele med seboj bolj odkrito pogovarjati, so ugotovile, da vse mučijo skupne težave. Druga drugo so začele bodriti in krepiti svojo vero z besedami:»Nič ni narobe, kriv je samo ta klošter«. Sčasoma so svoj samostan ljubkovalno in skrajšano poimenovale kar kloš oziroma »Kriv je sam ta kloš«. To pa je na koncu v gorenjščini izpadlo kot »San ta kloš«.

Karkoli se je nunam od takrat naprej v samostanu konfliktnega pripetilo, kriv je bil san ta kloš. Kot pa se katolikom rado pripeti, so postopoma sestre svojo kolektivno nevrozo povzdignile na nov nivo. Začele so jo personificirati. Santakloš je tako dobil podobo in že v osnovi so se nune odločile, da naj bo to moški. Kajti treba je vedeti, da je sestram poleg razmišljanja o Sveti trojici, misel redno uhajala tudi na združevanje z drugimi osebami in to predvsem moškega spola- naj si je to bil prepoteni mišičasti kmet, ki je delal brez srajce na bližnjem polju, lokalni furman, ki je vedno tako lepo zdrvel mimo njihovega okna, ali bogati graščak iz sosednjega kraja, o katerem so se slišale neverjetno opolzke reči. Sestre so nato nadgrajevale svoja razmišljanja. Ker so imele veliko nerazčiščenih psihoz vezanih na svoje očete, je Santakloš dobil brado. Ker so sanjale tudi o izobilju, bogastvu in nosečnosti, je dobil trebuh in ker je bilo po vsem skupaj nune tudi malo sram za grešne misli, je dobil tudi peklensko- rdečo barvo.

Tako so nune bolj ali manj uspešno preko celega leta svoje frustracije valile na Santakloša in zato so se tudi preimenovale v sestre Frustriranke. Zapletlo se je le okoli Božiča, kajti takrat je bil čas, ko se rodi idealni moški- Jezus Kristus. Tu pa je sram le premagal sestre. Kajti, ko naj bi prišel domov idealni moški moraš pozabiti in zavreči vse nečiste fantazije, ki si jih imel tekom leta. Zato so se nune odločile, da se bodo Santakloša simbolično znebile in na ta način poskušale urediti svoje misli. Dan pred Božičem so tako izbrale najdebelejšo sestro (tudi iz rekreacijskih razlogov), jo našemile v rdečo opravo, ji nadele umetno brado in jo asketsko oprtale s presežnimi produkti, ki so si jih nabrale preko celega leta, ter jo pognale skozi vrata samostana. Sestra Santakloš je tako po mrazu, ledu in snegu odtavala do bližnje vasi in razdelila oprtane stvari kot darila vaščanom in se nato odpravila nazaj domov v samostan. Kot nam nato pove kronika, je nuna oblečena v Santakloša nemalokrat imela težave, saj jo sestre v navalu svoje verske čistosti često niso hotele spustiti več nazaj notri, ker so jo smatrale za poosebljenega Santakloša. Včasih je prišlo celo tako daleč, da je morala nuna dejansko sleči svojo uniformo in svoje sestre na kolenih prositi, da ona le ni Santakloš. Ko je nato minil Božič in ko je postopoma postajalo jasno, da o idealnem moškem- gospodu Jezusu ni ne duha ne sluha, so misli sester spet začele tavati na nedovoljena območja in Santakloš je tako znova začel svoj cikel.

Sčasoma se je iz samostana Durum ta običaj razširil po celi Gorenjski, sestra Klamidija (znana tudi po drugih stvareh) pa je ponesla Santakloša (poleg drugih stvari) v svet. Leta 1243 je poslala članek v angleško publikacijo Nun psychology monthly in tako je o tem pojavu vedela cela Evropa, red sester Frustrirank pa je dobil nove izpostave po tujini. Ko je tekom stoletij Rimskokatoliška Cerkev prihajala čedalje bolj v defenzivno pozicijo, si je tudi vedno bolj prizadevala za čistost svoje vere in tako so se bile sestre Frustriranke pod papeževim pritiskom leta 1420 prisiljene ukiniti (to je bila njihova zadnja frustracija). S tem se je končala nunska zgodovina Santakloša, kajti brez nun ni bilo nikogar, ki bi nadaljeval to tradicijo.

Vendar pa so si ljudje zapomnili, kako lepo je prejemati darila, ki so jih delile nune in so to pogrešali. Zato se je nekaj moških iz okolice  Manchestra v Angliji leta 1422 organiziralo, se preobleklo v Santakloša, ki je bil tu poznan kot Santa Claus, kupilo nekaj daril in začelo nadaljevati običaj podeljevanja daril. Zgodba je nato znana. Po padcu komunističnega terorja leta 1991 se je ritual Santa Clausa vrnil na območje Slovenije in tu postal znan kot Božiček. V nekaj letih je v konkurenčnem dvoboju na področju podeljevanja daril porazil komunističnega Dedka Mraza in dokazal, da so poleg ekonomije tudi sami simboli tržnega gospodarstva superiornejši od vsega kar ima za ponuditi komunistični pol. Santakloš je tako preživel in postal zgodba o uspehu, v sebi pa še vedno nosi simbolično karitativno dejavnost sester Frustrirank. Dejavnost sester, ki so si želele lepše prihodnosti…samo da ni ta rdeča.

S.