Mar
4
Brskanje po arhivih ženskih samostanov na Gorenjskem je končno obrodilo sadove in osvetlilo nastanek enega od najpopularnejših decembrskih pojavov. Zgodba se začne v 13. stoletju, ko so na področju Slovenije samostani obstajali že kar nekaj časa in so začeli razvijati svoja lastna načela delovanja in običaje.
To je še posebej veljalo za ženski samostan Durum na Gorenjskem. Ne ve se točno, kaj je bilo tako posebnega na tem kraju, a zapisi kažejo, da naj so se redovnice še tako trudile, so se med njimi začele kazati razpoke v njihovi veri. Očitno jim je dolgotrajna omejenost na majhen prostor in potlačitev njihovih naravnih nagonov počasi začela prihajati do živega. In to bolj kot se za nune spodobi. Bile so živčne, nervozne, frustrirane. Ko so se pričele med seboj bolj odkrito pogovarjati, so ugotovile, da vse mučijo skupne težave. Druga drugo so začele bodriti in krepiti svojo vero z besedami:»Nič ni narobe, kriv je samo ta klošter«. Sčasoma so svoj samostan ljubkovalno in skrajšano poimenovale kar kloš oziroma »Kriv je sam ta kloš«. To pa je na koncu v gorenjščini izpadlo kot »San ta kloš«.
Karkoli se je nunam od takrat naprej v samostanu konfliktnega pripetilo, kriv je bil san ta kloš. Kot pa se katolikom rado pripeti, so postopoma sestre svojo kolektivno nevrozo povzdignile na nov nivo. Začele so jo personificirati. Santakloš je tako dobil podobo in že v osnovi so se nune odločile, da naj bo to moški. Kajti treba je vedeti, da je sestram poleg razmišljanja o Sveti trojici, misel redno uhajala tudi na združevanje z drugimi osebami in to predvsem moškega spola- naj si je to bil prepoteni mišičasti kmet, ki je delal brez srajce na bližnjem polju, lokalni furman, ki je vedno tako lepo zdrvel mimo njihovega okna, ali bogati graščak iz sosednjega kraja, o katerem so se slišale neverjetno opolzke reči. Sestre so nato nadgrajevale svoja razmišljanja. Ker so imele veliko nerazčiščenih psihoz vezanih na svoje očete, je Santakloš dobil brado. Ker so sanjale tudi o izobilju, bogastvu in nosečnosti, je dobil trebuh in ker je bilo po vsem skupaj nune tudi malo sram za grešne misli, je dobil tudi peklensko- rdečo barvo.
Tako so nune bolj ali manj uspešno preko celega leta svoje frustracije valile na Santakloša in zato so se tudi preimenovale v sestre Frustriranke. Zapletlo se je le okoli Božiča, kajti takrat je bil čas, ko se rodi idealni moški- Jezus Kristus. Tu pa je sram le premagal sestre. Kajti, ko naj bi prišel domov idealni moški moraš pozabiti in zavreči vse nečiste fantazije, ki si jih imel tekom leta. Zato so se nune odločile, da se bodo Santakloša simbolično znebile in na ta način poskušale urediti svoje misli. Dan pred Božičem so tako izbrale najdebelejšo sestro (tudi iz rekreacijskih razlogov), jo našemile v rdečo opravo, ji nadele umetno brado in jo asketsko oprtale s presežnimi produkti, ki so si jih nabrale preko celega leta, ter jo pognale skozi vrata samostana. Sestra Santakloš je tako po mrazu, ledu in snegu odtavala do bližnje vasi in razdelila oprtane stvari kot darila vaščanom in se nato odpravila nazaj domov v samostan. Kot nam nato pove kronika, je nuna oblečena v Santakloša nemalokrat imela težave, saj jo sestre v navalu svoje verske čistosti često niso hotele spustiti več nazaj notri, ker so jo smatrale za poosebljenega Santakloša. Včasih je prišlo celo tako daleč, da je morala nuna dejansko sleči svojo uniformo in svoje sestre na kolenih prositi, da ona le ni Santakloš. Ko je nato minil Božič in ko je postopoma postajalo jasno, da o idealnem moškem- gospodu Jezusu ni ne duha ne sluha, so misli sester spet začele tavati na nedovoljena območja in Santakloš je tako znova začel svoj cikel.
Sčasoma se je iz samostana Durum ta običaj razširil po celi Gorenjski, sestra Klamidija (znana tudi po drugih stvareh) pa je ponesla Santakloša (poleg drugih stvari) v svet. Leta 1243 je poslala članek v angleško publikacijo Nun psychology monthly in tako je o tem pojavu vedela cela Evropa, red sester Frustrirank pa je dobil nove izpostave po tujini. Ko je tekom stoletij Rimskokatoliška Cerkev prihajala čedalje bolj v defenzivno pozicijo, si je tudi vedno bolj prizadevala za čistost svoje vere in tako so se bile sestre Frustriranke pod papeževim pritiskom leta 1420 prisiljene ukiniti (to je bila njihova zadnja frustracija). S tem se je končala nunska zgodovina Santakloša, kajti brez nun ni bilo nikogar, ki bi nadaljeval to tradicijo.
Vendar pa so si ljudje zapomnili, kako lepo je prejemati darila, ki so jih delile nune in so to pogrešali. Zato se je nekaj moških iz okolice Manchestra v Angliji leta 1422 organiziralo, se preobleklo v Santakloša, ki je bil tu poznan kot Santa Claus, kupilo nekaj daril in začelo nadaljevati običaj podeljevanja daril. Zgodba je nato znana. Po padcu komunističnega terorja leta 1991 se je ritual Santa Clausa vrnil na območje Slovenije in tu postal znan kot Božiček. V nekaj letih je v konkurenčnem dvoboju na področju podeljevanja daril porazil komunističnega Dedka Mraza in dokazal, da so poleg ekonomije tudi sami simboli tržnega gospodarstva superiornejši od vsega kar ima za ponuditi komunistični pol. Santakloš je tako preživel in postal zgodba o uspehu, v sebi pa še vedno nosi simbolično karitativno dejavnost sester Frustrirank. Dejavnost sester, ki so si želele lepše prihodnosti…samo da ni ta rdeča.
S.
Komentarji
1 komentar
Pripovedke ti gredo dobro od rok, ampak tole, pa je moral napisati nek beli menih in je vsaj na koncu videti odraz bolezni, ki ga tare. Iz kloštra bi tudi klošar ratal. Bolno.